Izguba neodvisnosti predstavlja bolečo realnost človekovega starostnega obdobja. Izjemno težko se je namreč odreči stvarem, ki smo jih navajeni obvladovati. Princ Filip (97) je s povzročitvijo prometne nesreče načel debato o razumnosti aktivne vožnje starejših ljudi. Po nesreči z avtomobilom, v kateri jo je vojvoda Edinburški skoraj čudežno odnesel nepoškodovan, se porajajo vprašanja o njegovi visoki starosti in sposobnosti samostojnega upravljanja vozila. V njegovih letih izguba neodvisnosti postane že neizogibna, kljub temu, da ključev, ki smo jih imeli v rokah, tako v prenesenem kot dobesednem smislu, ne izpustimo zlahka. Poglejmo si osebno zgodbo novinarja britanskega časnika The Guardian…

Mnogi, še tako dobro ohranjeni in čili starostniki, morajo slej kot prej priti do spoznanja, da so za določene stvari postali prestari. Nadvse zanimivo in bojda streznitveno izkušnjo imam pri svojih starih starših, ki sta na pragu stoletnice in si zlahka ne pustita dopovedati, da sta za določeno stvar, kljub lastnemu prepričanju v vsestransko vitalnost, že malenkost v letih. Nekega toplega pomladanskega dne v Milanu, kjer sta živela, sva z ženo predlagala, da se skupaj odpeljemo k jezeru Como na kosilo. Po večdnevnem pregovarjanju s starim očetom, ki je bil takrat v poznih osemdesetih in se mu je ideja o kosilu v restavraciji pri polnem domačem hladilniku zdela nadvse absurdna, je ta navsezadnje le popustil. Ko sem se ponudil za voznika, je idejo nemudoma zatrl v kali. Vztrajal je, da kot angleški voznik nikakor ne bom kos vožnji po desnem pasu. Pred nami je bilo predvidenih 45 minut vožnje. Po uri in pol drvenja po novozgrajeni avtocesti in poljubnimi prekoračitvami hitrosti, sem končno sprevidel, da smo zgrešili in medtem že prečkali švicarsko mejo. Neprestano pregovarjanje, naj upočasni in zavije desno, se je začuda izkazalo za popolnoma neučinkovito. V nadaljevanju vožnje sem z zadnjega sedeža lahko opazoval njegovo strašansko napetost. Šele ob nežnem babičinem dotiku, ki je sedela na sovoznikovem sedežu, je končno obrnil pri naslednjem izvozu, vendar še vedno nadaljeval z vožnjo. Za nami se je slišalo hupanje jeznih voznikov in vsi potniki smo se znašli v hudo neprijetni situaciji. Kljub splošni stiski vseh nas je dedek še naprej vozil in to še vedno prehitro. Navsezadnje je pol ure pred domom ustavil v nekem neopaznem mestu na bregu reke in s prednjim kolesom parkiral na robniku pločnika. Restavracije so bile že zaprte, obratovala je le ena samcata gostilna, kjer so prodajali sladoled. Kupili smo štiri sladolede in ko je dedek, govoreč sam s seboj, odkorakal naprej, je njegova dolgo trpeča žena začela pojasnjevati, da so ga ceste očitno zelo zmedle in prestrašile. Videti je bila izčrpana in raztresena, vendar obupano iščoča najinega sočustvovanja. S kratkimi besedami je zaključila: »Star je.«

Prepojeni z znojem smo uro kasneje prispeli domov. Imelo me je, da bi vpil in protestiral. Na italijanski televiziji skoraj vsak dan poročajo o verižnih trčenjih in nepazljivi vožnji. Vse do zdaj je kazalo na to, da se je moj stari oče znašel v nasprotju z lastno usodo in česar nikakor nisem mogel dognati, še manj pa razumeti, da je lahko tako lahkomiselno ogrozil naša življenja. Na poti nazaj je bila njegova tišina ves čas oglušujoča, njegova jeza pa izražena v teži noge na pedalu za plin. Želel si je, da se ta agonija enkrat za vselej konča, tako ali drugače. Ni bil čisto pri zdravi pameti in kjer koli je že bil, mu tja nismo mogli seči. Njegovo razočaranje je bilo neprimerljivo večje od moje jeze. V domačnosti njunega majcenega stanovanja, se je njegov svet ponovno sestavil in končno se je lahko sproščeno vrnil k nam. Zazrl sem se vanj, v tega ostarelega in slabotnega moža, ki je bil, tako kot vsi mi, zmotljiv, vendar v tem trenutku še lažje zbegan zaradi zunanjega sveta. V tistem trenutku sem do njega nenadoma začutil veliko usmiljenje. Ko sva se čez nekaj dni vračala v London, nama, kot je bilo v njegovi navadi, ni ponudil 15-minutnega prevoza do postaje. Raje sva se odpravila peš. Po tem dogodku je zelo redko sedel za volan, naučil se je pomembne lekcije, čeprav za moj okus malenkost prepozno. Podobno bi lahko začel razmišljati tudi princ Filip in to upravičeno.

Slikovno gradivo: Pixabay