Bodisi je vaš otrok prvošolček ali že starejši najstnik, verjetno se nemalokrat vprašate, kdo ga vozi v šolo in ali bo na poti tudi varen? Večina staršev sicer o morebitnih neljubih dogodkih, ki bi lahko doleteli njihove otroke, začne pozorneje razmišljati šele, ko v medijih zasledijo zgodbe iz tujine, ob podobnih scenarijih iz domačih logov pa se že pošteno zdrznejo. Ko nič hudega sluteč otroka zgodaj zjutraj pospremijo na mesto, od koder ga bo v šolo odpeljal avtobus, še precej mrko in jutranje razpoloženo z njim spregovorijo tistih nekaj redkih besed in ga na hitro odslovijo, tudi v sanjah ne pričakujejo, da jih bo lahko že čez kakšno uro presenetil klic z nič kaj veselo novico. Ob prvotnem šoku, ko vam za nekaj trenutkov zastane dih in vam ohromi sleherno mišico telesa, k sreči sledi informacija o zgolj rahlih površinskih poškodbah in praskah, hkrati pa vas prešine val tisočerih vprašanj, kako lahko do tega sploh pride. Čeprav rutinska vožnja z osebnim avtomobilom hitro postane prikladna alternativa za prevoz v šolo, ne moremo mimo dejstva, da so avtomobilske prometne nesreče v globalnem merilu ene vodilnih razlogov za smrti najstnikov in mlajših otrok, ki bi jih bilo mogoče preprečiti.

Ko starši dojamemo tveganja, pozorno razmislimo o možnostih, kako šolarja ali dijaka spraviti k pouku, in sprejeti najboljšo odločitev, upoštevajoč tudi otrokovo optimalno varnost. Preden pa se lotimo nekaterih ključnih informacij, ki zadevajo varnost šolskih prevozov v Sloveniji, naj spomnimo, kaj lahko tudi mi kot starši pri temu preventivno storimo. Da bodo otroci kot udeleženci v cestnem prometu na poti v šolo varni in odgovorni, se morajo zavedati pomena varnosti pred, med in po vožnji s šolskim avtobusom. Ravno zaradi tega je naša naloga, da jih naučimo različnih vidikov varnosti na avtobusu. Sprva otroke seznanimo s pravili vedenja na avtobusni postaji, preden pravzaprav vstopijo v avtobus.

Zelo pomembno je, da otroci  hodijo in ne tečejo. Na avtobusni postaji naj se zadržujejo na pločniku in vedno dovolj pravočasno pridejo tja, da jim ni treba hiteti in teči. Preden vstopi na avtobus mora obvezno pogledati v obe smeri, da se prepriča ali to lahko varno stori. Ameriška nacionalna agencija za varnost prometa (NHTSA) je v letih od 2000 do 2009 zabeležila 130 smrtnih primerov med pešci v prometnih nesrečah, povezanih s potjo v šolo. Statistika v Sloveniji kljub znatnemu številu ugotovljenih kršitev na srečo ni tako črna.

Otroci morajo biti na avtobusu privezani z varnostnim pasom in med vožnjo ves čas pravilno sedeti obrnjeni naprej. Prav tako ne smejo biti preglasni, da ne motijo voznika in da lahko ves čas slišijo njegova navodila. Ko otroci pridejo do končne postaje, ostanejo na svojih sedežih toliko časa, dokler jim voznik ne reče, da lahko izstopijo. Ponovno je pomembno, da otrok med izstopanjem hodi in ne teče, ter pogleda v obe smeri, tako pri izstopu kot prečkanju ceste. Hkrati jih je treba opozoriti, naj počakajo, da avtobus odpelje in naj vozišča ne prečkajo pred ali za avtobusom. Če je avtobus, namenjen za prevoz otrok, ustavljen na avtobusnem postajališču, mora voznik mimo njega voziti posebej previdno in zmanjšati hitrost.

Priporočila staršem za varnejšo pot njihovih otrok v šolo

Na avtobusnem postajališču

Otroci naj na postajališče pridejo vsaj pet minut pred predvidenim prihodom avtobusa. Ob pravočasnem prihodu jim tako ne bo treba hiteti čez vozišče, da bi ujeli avtobus ali teči za že odhajajočim avtobusom.

Starši naj otroke spodbujajo k temu, da na postajališču med čakanjem niso preveč razposajeni in da se zadržujejo na varni razdalji od cestišča in prometa.

Otroci naj stojijo najmanj tri velike korake od roba ceste, ko se jim približuje avtobus in naj se ne premikajo, dokler se ta popolnoma ne ustavi in voznik ne odpre vrat.

Otroci naj se izogibajo »nevarni coni« šolskega avtobusa, tako da stojijo najmanj 3 metre stran od sprednjega ali zadnjega dela vozila, tako da jih voznik lahko vidi.

Med vožnjo v avtobusu

Če otroku kaj pade na tla, morajo to sporočiti vozniku, da jih ta, preden stvar poberejo s tal, lahko vidi.

Otroci naj se med vstopanjem na avtobus obvezno držijo za nameščeno oprijemalo na vratih.

Posebej pozorni morajo biti na to, da se z ohlapnimi oblačili, šali ali vrvicami ne zataknejo med oprijemalo, vrata ali sedež.

Starši naj svoje otroke poučijo o tem, da se na avtobusu nikoli ne preriva ali odriva ostalih učencev.

Vsi otroci lahko s tem, da šolskih torb ali knjig ne puščajo na prehodu, preprečijo padce in spotikljaje ter omogočijo dostop do zasilnega izhoda.

Ves čas morajo pravilno sedeti, obrnjeni v smeri vožnje.

Izogibajo naj se kričanju, saj s tem po nepotrebnem motijo voznika.

Starši naj se z otroki pogovorijo o tem, kako je pomembno, da v avtobus, iz njega in v njem ne mečejo raznih predmetov.

Po vožnji z avtobusom

Otroci naj sedeža ne zapustijo prej, preden se avtobus popolnoma ne ustavi.

Med izstopanjem naj uporabijo nameščeno oprijemalo na vratih.

Če mora otrok po izstopu iz avtobusa prečkati vozišče, naj naredi pet velikih korakov pred sprednjim delom avtobusa, poišče očesni stik z voznikom in šele po voznikovem znaku varno prečka cesto.

Otrok naj med prihodom in odhodom z avtobusne postaje ne govori s tujci.

Poučite otroke, da pogledajo levo, desno in spet levo, preden prečkajo vozišče.

Po Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-UPB2) morajo biti otroci kot udeleženci v cestnem prometu deležni posebne pozornosti in pomoči vseh drugih udeležencev. Ponoči ali ob zmanjšani vidljivosti morajo med hojo po cesti nositi na vidnem mestu na strani, ki je obrnjena proti vozišču, odsevnik, ki ne sme biti rdeče barve in katerega odsevna površina na vsaki strani meri najmanj 20 cm2. Učenci prvega in drugega razreda osnovne šole morajo na poti v šolo in iz nje nositi poleg odsevnika tudi rumeno rutico, nameščeno okoli vratu. Kadar je treba poskrbeti za varnost otrok,  posebno če se pričakuje večje število otrok na enem mestu (prihod ali odhod iz šole, vrtca ipd.), lahko šole, organizirane skupine staršev, organizacije za varnost cestnega prometa, ustanove, društva ali druge institucije organizirajo in izvajajo varstvo otrok v cestnem prometu. Pri varovanju otrok na prehodu za pešce mora biti oseba, ki varuje otroke pri prečkanju vozišča, stara najmanj 21 let. Oblečena mora biti v oblačila živo rumene barve z vdelanimi odsevnimi trakovi bele barve, pri varovanju pa mora uporabljati predpisani, obojestransko označeni prometni znak “Ustavi!”, s katerim ustavi prometni tok vozil in omogoči otrokom varno prečkanje vozišča. Voznik mora na znak iz prejšnjega odstavka ustaviti vozilo pred prehodom za pešce in pustiti otroke mimo. Otroci morajo imeti na poti v vrtec in prvi razred osnovne šole ter domov spremstvo polnoletne osebe. Spremljevalci so lahko tudi otroci, starejši od 10 let in mladoletniki, če to dovolijo starši, skrbniki oziroma rejniki otroka. Otroci, ki obiskujejo prvi razred osnovne šole, lahko prihajajo v območju umirjenega prometa in v območju za pešce v šolo tudi brez spremstva, če to dovolijo starši, skrbniki oziroma rejniki. Otroci smejo samostojno sodelovati v cestnem prometu šele, ko se starši, skrbniki oziroma rejniki prepričajo, da so otroci sposobni razumeti nevarnosti v prometu in da so seznanjeni s prometnimi razmerami na prometnih površinah, kjer se srečujejo s cestnim prometom. O kršitvi določb tega zakona, ki jo stori otrok ali mladoletnik, mora pooblaščena uradna oseba obvestiti njegove starše, skrbnike oziroma rejnike.

Tehnična brezhibnost vozila in ustrezno psihofizično stanje voznika šolskega avtobusa predstavljata pogoj za varno vožnjo. V kolikor pa se ta na cesti znajde v kritični situaciji, so lahko ravno njegove izkušnje tiste, ki bodo odločale o tem, kako uspešno bo dano situacijo rešil.

Na podlagi Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-L) ima učenec pravico do brezplačnega prevoza, če je njegovo prebivališče oddaljeno več kot štiri kilometre od osnovne šole. Učenec ima pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v prvem razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo. Učenec, ki obiskuje osnovno šolo zunaj šolskega okoliša, v katerem prebiva, ima pravico do povračila stroškov prevoza v višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva. O načinu prevoza se osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo. V Sloveniji enotnega načina ni, zato se pogodbene stranke (šola, lokalna skupnost – Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in izvajalec prevozov) lahko v posebnem pisnem dogovoru oz. pravilniku zavežejo k upoštevanju pravil pri izvajanju šolskih prevozov, z namenom, da se zagotovi varen, učinkovit in racionalen prevoz učencev v šolo.  

Javni zavodi, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, se za izvajanje svojih temeljnih dejavnosti poslužujejo rednih in nadstandardnih šolskih prevozov. Prakse so sicer različne, vendar če redne šolske prevoze, s katerimi učenci prihajajo in odhajajo iz šolskega okolja domov, v glavnem ureja ustanovitelj, so nadstandardni prevozi pretežno v domeni zavoda. Nadstandardni šolski prevozi nudijo logistično podporo aktivnostim, ki jih šole opredelijo v letnih delovnih načrtih in glede na finančni obseg storitve, se šole poslužujejo izboru prevoznika na podlagi pridobljenih ponudb v primeru časovno krajšega zakupa storitev ali preko sistema javnega naročanja v kolikor gre za daljše časovno obdobje, ko vrednosti presežejo ocenjeno vrednost 20.000 evrov. Težave s katerimi se javni zavodi srečujejo niso povezane s postopkom izbora, saj gre za formalno enostaven postopek, ki ob ustrezno načrtovanih ključih izbora, nudi finančno korekten izbor. Ali pa je ta tudi tehnično in operativno korekten je pa seveda drugo vprašanje. Šole imajo s ponudniki avtobusnih in kombi prevozov zelo različne izkušnje. Pogosto so v odnosu do ponudnikov prevozov v podrejenem položaju, saj na trgu ob kopičenju in združevanju poslovnih storitev, primanjkuje zdrave konkurence. Mali ponudniki v odnosu do monopolnih, le stežka vstopajo v poslovne odnose z javnimi zavodu oz. si te zagotavljajo z dampinškimi cenami. Kako ob že tako nizkih cenah lahko zagotovijo ustreznost in tehnično brezhibnost svojega voznega parka pa je seveda drugo vprašanje.

Slikovno gradivo: Pexels