Nekatere najbolj razvpite bolezni, vključno z boreliozo, steklino in ebolo, izvirajo iz zoonotskih bolezni. Te bolezni povzročajo patogeni (bakterije, virusi ali drugi paraziti), ki se z živali prenašajo na človeka. Čeprav lahko vodijo v resne zdravstvene težave, pa o njih ne vemo čisto vsega. Še vedno popolnoma ne razumemo, kako se patogeni prenašajo med različnimi gostitelji in povzročajo epidemije. Raziskave namigujejo na to, da bi dejavnik lahko bilo spreminjajoče okolje.

Število živalskih vrst, ki jih okuži patogen, je prav tako pokazatelj njegove sposobnosti, da se seli na ostale vrste in jih okuži. Patogeni, ki okužijo več živalskih vrst, bodo bolj verjetno skočili na novega gostitelja. Virusi stekline tako rekoč lahko okužijo slehernega sesalca, na katerega naletijo, zaradi česar so ogroženi ljudje po celem svetu. Omenjena študija razkriva tudi, da je pomembno, kako so okužene živali med seboj povezane.  Patogen, ki najprej okuži opico, bo imel večjo možnost, da okuži tudi človeka, kot če bi pred tem okužil ptiče ali ribe. Obstaja čedalje več dokazov o tem, da je menjava gostitelja neizogibno povezana tudi z okoljem.

Študije so pokazale, da okolje okoli nas, vključno z različnimi habitati in klimatski pogoji, ponuja nove možnosti za okužbo človeka s patogeni, ki jih prenašajo prostoživeče živali. Porast svetovne populacije in način našega spreminjanja planeta, pomeni, da smo jim čedalje bliže. Zelo malo jih namreč živi v nedotaknjenem okolju. Poleg tega neizogibno narašča tudi število invazivnih vrst, ko živali, kot so npr. podgane širijo svoje parazite preko nekdanjih biogeografskih meja. Še nekdaj izolirane prostoživeče živali in njihovi patogeni so postali ukleščeni v globalno in spreminjajočo mrežo, v kateri se bolezni nadaljnjo širijo kot kdaj koli prej. Ta nova paradigma razmišljanja, da patogeni lahko okužijo še več gostiteljev, če imajo do njih dostop, je v času globalnih sprememb izjemnega pomena za način soočanja s porajajočimi boleznimi. Širjenje večgostiteljskih patogenov postaja svetovni pojav, kjer divje živali pogosto igrajo veliko vlogo pri zoonotskih dogodkih. Tudi navidezno nenevarna dopustniška soočenja z neudomačenimi živalmi lahko povzročijo težave. Vse od leta 2012 pri turistih iz Evrope in drugih držav opažajo okužbe s koronavirusom bližnjevzhodnega respiratornega sindroma, imenovanem tudi kamelja gripa.

Grožnja pa niso samo patogeni divjih živali, ki okužijo ljudi. Ljudje in naše domače živali smo številne patogene prenesli na nova območja. Skoraj 400 parazitov, ki so jih do zdaj zaznali pri ljudeh, so jih skoraj polovico našli tudi pri različnih vrstah živali, vključno psih, živini in prostoživečih živalih, kot so primati, glodavci in divjad. Študija torej ugotavlja, da se je selitev parazitov po vsej verjetnosti okrepila z globalizacijo, kjer se ljudje in njihovi štirinožni spremljevalci selijo po celem svetu.

Kakšni so torej naslednji koraki, da bomo to širjenje bolezni lažje razumeli? Kaj lahko naredimo, da ga v prihodnje zaustavimo? Nedvomno so potrebni okoljski ukrepi, hkrati pa moramo poskusiti razumeti način prenašanja patogenov med vrstami in zmanjšati tveganja, ko se to enkrat zgodi.

Predvidevanje naslednjih dogodkov nalezljivih bolezni je precej povezano z dnevnimi vremenskimi napovedmi. Najprej moramo znanje o boleznih pridobiti z osnovnimi raziskavami in jih za oblikovanje prognoz podkrepiti z naprednejšimi algoritmi. Za premagovanje tovrstnega izziva so na voljo računalniška orodja, ki pa jih večinoma uporabljajo na drugačen način. Mnoga področja, vključno s fiziko in družboslovjem, se za razumevanje širjenja objektov ukvarjajo z »nalezljivimi dogodki.« Raziskovalci po navadi algoritme uporabljajo za proučevanje senzorskih omrežij, obdelavo slik in pridobivanje informacij na družbenih omrežjih. Podobni modeli imajo dolgo zgodovino v medicinskih raziskavah, danes pa bi jih lahko uporabljali za ocenjevanje spreminjajočih okoljskih pogojev, da bi lažje napovedali, kdaj in kje bodo patogeni izpostavljeni novim gostiteljskim vrstam.

Seveda pa ne gre samo za pojav novih nalezljivih bolezni. Z uporabo tovrstnega sistema bi lahko sledili ponovnemu pojavu bolezni, ki jih pri ljudeh in domačih živalih lahko nadziramo, so pa še vedno prisotne pri prostoživečih živalih. Povečalo bi se tudi poznavanje velike raznolikosti slabše proučenih patogenov, ki imajo nepredvidljivo zoonotsko sposobnost.

O tem, kako se bolezni prenašajo med ljudi in živalmi, se moramo še veliko naučiti, če pa želimo preprečiti svetovno širjenje bolezni, pa moramo najprej razumeti njihov izvor in predvideti njihovo premikanje.

Slikovno gradivo: Pexels