Sanacija svetovnega gozda v razsežnosti brez primere bi bila po zadnjih raziskovalnih ugotovitvah najboljša rešitev za podnebne spremembe. Drevesna pokritost 900 milijonov hektarjev površine, ki jo lahko primerjamo z velikostjo severnoameriške celine, lahko absorbira 205 milijard ton ogljika, kar je dve tretjini celotnega v ozračje odvedenega ogljika. Medtem ko najboljša rešitev za podnebne spremembe še vedno ostaja opustitev uporabe fosilnih goriv, bomo morali – če bomo želeli globalno segrevanje ohraniti pod 1.5˚C – v tem stoletju iz ozračja še vedno izsrkavati ogljikov dioksid.

Ideja o pogozdovanju tolikšnega dela sveta torej ni tako zelo za lase privlečena, kot se morda zdi. Ljudje smo od začetka obstoja kmetijstva posekali tri milijarde dreves, kar je približno polovica vseh dreves na Zemlji. Obnovi 292 milijonov hektarjev degradiranih zemljišč v gozdnate površine se je po celem svetu zavezalo že 43 držav. Pri tem gre za površino, ki je velika za deset Združenih Kraljestev. Omenjena nova študija se zavzema za obnovo površine, ki bi bila desetkrat večja. Drevesa absorbirajo CO2 iz zraka in ogljik shranjujejo v lubje in ostalo tkivo. Vzpostavljanje območij, ki so ponovno prepuščena divjini, in pogozdovanje bo v prihodnosti lažje, saj so številni predeli na sveta že zdaj opuščeni. Glede na to, da bo svetovna populacija do leta 2050 s 7,7 milijarde narasla na 10 milijard se zdi to malce nenavadna napoved, vendar bo kar 70 % ljudi živelo v mestih in zapuščalo ruralna območja, zrela za obnovo. V letih 2000 – 2015 se je v Evropi letno obnovilo že 2,2 milijona hektarjev gozdov, pokritost z gozdovi pa je v Španiji od leta 1900 do danes narasla z 8 % na 25 %. Slovenija se v Evropi po gozdnatosti uvršča na četrto mesto, saj je gozdna pokritost kar 60 %.

Masovna obnova gozdov niso le neuresničljive sanje, temveč ima za ljudi lahko dejanske koristi. V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo poslabšanje okolja na Kitajskem posebej kritično, so bila obsežna območja podobna Prašni skledi v osrednjih deželah ZDA iz tridesetih let. Za 100 milijonov hektarjev zemljišč so sprejeli šest drznih programov za ponovno pogozdovanje. Največji in najbolj poznan je program »Grain for Green«, s katerim so omejili erozijo tal in stabilizirali lokalne vzorce padavin. Z neposrednimi plačili kmetom, ki so svoja zemljišča dali v pogozditev, so zmanjšali tudi problematiko revščine. Povrnitev 900 milijonov hektarjev gozdov po omenjeni študiji naj ne bi vplivala na rezervno zmogljivost obdelovalne zemlje, kar je popolnoma mogoče in se ujema z ostalimi ocenami. Zaradi večje rodovitnosti tal in stabilnejših padavin, se je na Kitajskem povečala tudi pridelava.


Brez zmanjšanja emisij ni rešitve


O količini CO2, ki ga 900 milijonov hektarjev novih gozdov lahko vsrka, pa bomo malce bolj zadržani. Študija vztraja pri 205 milijardah ton ogljika, kar pa se v primerjavi s preteklimi študijami ali podnebnimi modeli zdi precej veliko. Avtorji so očitno pozabili ogljik, ki je že shranjen v rastlinah in degradiranih tleh. Količina ogljika, ki bi ga s pogozditvijo lahko omejili, pa je razlika med že shranjenim in tistim v novo nastalih gozdovih. Zreli gozdovi lahko vsrkajo velike količine ogljika, vendar se tovrstna zmožnost ponorov lahko doseže šele po več stoletjih in ne po dveh desetletjih novega gozda, kot predvideva študija. Po najnovejših ocenah iz poročila IPCC lahko novi gozdovi do konca stoletja absorbirajo še povprečno 57 milijard ton ogljika. To je še vedno velika številka in pomeni eno šestino ogljika, ki je že v atmosferi, zato je na pogozdovanje treba gledati kot eno izmed mnogih rešitev za podnebne spremembe. Četudi bi segrevanje stabilizirali na 1.5˚C, bo ena petina zemljišč, ki so namenjeni za obnovo gozdov, do leta 2050 prevročih za rast novih gozdov.

Ta pomislek pa ne upošteva vloge fertilizacije z ogljikovim dioksidom – kadar so v atmosferi visoke ravni ogljikovega dioksida, je proces fotosinteze bolj učinkovit, zato rastline potrebujejo manj vode in lahko rastejo tudi pri višjih temperaturah. Danes bolj kot rahli vplivi višjih temperatur resnejšo grožnjo za tropske gozdove predstavljajo ljudje, ki sprožijo požar in jim ta uide izpod nadzora. Obnova območja velikosti ZDA bo imela ogromne koristi za lokalna okolja in bo lahko hranila veliko količino antropogenih emisij. Nikakor pa to ni ukrep, ki bi nadomestil zmanjšanje teh emisij.

Čeprav bi nam do leta 2050 uspelo emisije ogljikovega dioksida zmanjšati na nič, bo za stabilizacijo globalnega segrevanja do konca stoletja še vedno treba posrkati del prekomernega CO2. Ponovno pogozdovanje je ključno za doseganje negativnih emisij in ne za zmanjševanje količine ogljika, ki ga ljudje še vedno sproščajo v ozračje.


Preberite tudi: Drzen projekt čiščenja, ki ne deluje


Tu pa se pojavi še en problem. Načrtna obnova gozdov bo delovala samo v primeru, če bo ohranjena in povečana že obstoječa pokritost z gozdovi. Izginjanje amazonskega deževnega gozda, ki predstavlja največji gozd v svetu, je po prevzemu oblasti novega skrajno desničarskega predsednika Jairja Bolsonara še bolj intenzivno. Ocene kažejo, da vsako minuto izgine gozd, ki je velik kot nogometno igrišče.

Kljub temu, da naloga ne bo lahka, pa mora družba zavoljo hranjenja ogljika v drevesih in izsrkavanja iz ozračja zaščiti obstoječe in bodoče gozdove.