Naše vedenje je močno odvisno od tega, kako dobro nadziramo, organiziramo in pravilno izvajamo dejanja. Vzemimo na primer pisanje. Če na listu papirja ne bi postopoma naredili ene poteze za drugo, nam ne bi uspelo napisati ene besede. Vendar pa se motoričnih sposobnosti lahko zelo težko naučimo ali jih ponovno osvojimo, če načrtovanje in nadzor zaporednih dejanj ovira nevrološko bolezensko stanje. Zaradi motenj, kot je jecljanje ali dispraksija, človek določenih nalog ne more nemoteno in popolnoma usklajeno izvajati. Pri znanstvenikih v splošnem velja prepričanje, da je v vrsti dejanj vsak tesno povezan z drugim v možganih in tako sproža naslednjega. Če to drži, zakaj se torej v zaporedju pojavljajo napake? In zakaj se npr. zatipkamo pri besedi »metereolog«, namesto »meteorolog«?

Nekateri raziskovalci to razlagajo tako, da možgani pred začetkom dejanja sočasno prikličejo in načrtujejo vse elemente. Pred tem izdelajo načrt, kjer ima vsak element aktivacijski zaznamek glede na svoj vrstni red v nizu. Elementi tako med seboj tekmujejo, dokler ne zmaga tisti z učinkovitejšo aktivacijsko sposobnostjo. Za izvedbo se sproži tako rekoč tisti, ki je najbolj nared, zato npr. najprej vtipkamo »m« besede »meteorolog«. Element se nato iz načrta takoj izbriše. Ta postopek, ki ga imenujemo konkurenčno čakanje v vrsti, se ponavlja vse dokler ne izvedemo vseh elementov zaporedja v pravilnem vrstnem redu.

Idejo, da možgani pred začetkom kakršnega koli dejanja uporabljajo sočasne aktivacije kretenj, so leta 2002 dokazali s študijo. Raziskovalci so pri opicah, ki so risale oblike, ugotovili, da pred začetkom gibov za posamezno potezo obstajajo sočasni nevrološki vzorci. Učinkovitost aktivacije je tako lahko napovedala mesto posamezne poteze, preden se je ta izvedla. Vendar pa do zdaj ni bilo znano ali ta aktivacijski sistem velja tudi za človeške možgane. Prav tako ni bilo znano, kako se poteze vrstijo, medtem ko jih pripravljamo na osnovi njihovega mesta v vrstnem redu. Nedavna študija znanstvenikov s področja nevroloških znanosti Univerze Bangor in Univerzitetnega kolidža v Londonu je pokazala, da tudi v možganih človeka obstajata sočasno načrtovanje in  konkurenčno čakanje v vrsti. Da izvedemo nizanje določenih dejanj, morajo naši možgani, preden to storimo, vsakega postaviti v vrstni red. V študiji je raziskovalce zanimalo, kako se možgani pripravijo na izvedbo dobro naučenih nizov dejanj, kot je tipkanje ali igranje na klavir. Udeležence so preko računalniških nalog dva dni učili, kako s samo petimi prsti na tipkovnici v pare povezati abstraktne oblike. Nizov so se naučili z opazovanjem majhne točke, ki se premika od prsta do prsta na podobi roke na ekranu, in istočasnega pritiska prsta na odzivni napravi. Nizi so bile kombinacije zaporedij z dvema prstoma in dvema različnima ritmoma. Tretji dan so morali udeleženci na osnovi abstraktnih oblik, ki so jih nekaj časa opazovali na računalniškem zaslonu, sestaviti pravilen niz po spominu, medtem pa so spremljali njihovo aktivnost možganov. Z opazovanjem možganov je raziskovalna skupina lahko prepoznala nevrološke vzorce udeležencev, takrat ko so načrtovali in izvajali gibe. Ugotovili so, da so bili vsi prsti milisekunde pred začetkom gibanja ustrezno prerazporejeni in »v čakalni vrsti«. Aktivacijski vzorec pritiskov s prsti je odražal njihovo mesto v takoj izvedenem nizu.

Ta vzorec konkurenčnega čakanja v vrsti je pokazal, da so možgani pripravili niz z organizacijo posameznih dejanj v pravilni vrstni red. Raziskovalce je zanimalo tudi ali se ta aktivnost organiziranja pojavlja tudi pri različnih nizih z različnimi ritmi ali različnimi prstnimi zaporedji. Ugotovili so, da temu je tako. Mehanizem konkurenčne čakalne vrste deluje kot model za usmerjanje slehernega dejanja v položaj in zagotavlja osnovo za pravilno oblikovanje novih nizov. Na ta način možgani tako ostajajo prilagodljivi in dovolj učinkoviti za pripravljenost oblikovanja neznanih kombinacij nizov, ki jih organizirajo z uporabo tega pripravljalnega modela. Kakovost pripravljalnega vzorca je predstavljala tudi natančnost posameznega udeleženca pri oblikovanju niza. Bolj so bile aktivnosti ali dejanja pred izvedbo niza med seboj ločena, večja je bila verjetnost, da bo udeleženec niz izvedel brez napak. Pojavljanje napak je po drugi strani pomenilo, da je vrstičenje vzorcev pri pripravi na dejanje manj natančno določeno in običajno pomešano.

Raziskovalci bodo s poznavanjem načina, kako možgani načrtujejo naša dejanja, lahko ugotovili parametre za izvedbo nemotenih in pravilnih gibalnih nizov. S tem bomo tako bolje razumeli motnje pri učenja in nadzora nizov, ki jih najdemo pri jecljanju in dispraksiji. To pa bi pripomoglo tudi k razvoju novih tehnik rehabilitacije ali zdravljenja, ki izboljšujejo načrtovanje gibanja, da pacienti dosežejo boljši nadzor pri nizih dejanj.