Spogledovanje z nevarnostjo na odprti cesti je staro kot, no ja, sami avtomobili.

Zapravljiv ameriški dedič premožne družine Vanderbilt, William Kissam Vanderbilt II, je svoj prvi avtomobil kupil leta 1899. Sledilo jih je še mnogo več, čeprav so bili v tistem času strahotno dragi. Med svojo milijonarsko elito je veljal za razvpitega nastopača, ki je na dirkališču Daytona Beach Road Course s hitrostjo skoraj 150 km/h tekmoval v vozilu, katerega strukturna celovitost je ustrezala doma narejenemu dirkalniku. Z nevarno hitro vožnjo okrog hiš v Newportu na Rode Islandu se je vsakič, ko ga je prijela policija, uspel izmazati. Krivdo je moral seveda vedno prevzeti njegov šofer.

Vendar, kaj je botrovalo temu nenavadnemu početju? Willie se je v nekem intervjuju zaupal, da je njegovo podedovano bogastvo nekakšna »gotova smrt za ambicije, kot je recimo kokain za moralnost«. Z dirkanjem je doživljal občutke vzhičenosti in vznemirjenja, ki ju je sicer v življenju pogrešal. Leta 1902 je neka motoristična revija na to temo objavila naslednje: »V Evropi se javno priznava, da je glavni izgovor za manijo hitre vožnje želja po novih občutkih in izogibanje praznini nesmiselnega življenja.«

Več kot stoletje kasneje, pod vodstvom Uberja, Tesle in drugih, pa v Silikonski dolini prodajajo sanje o samovozečem avtomobilu. Zagovorniki opevajo njegov potencial za reševanje življenj, zmanjšanje prometnih zastojev in odrešitev, za marsikoga, nadležne vožnje. Z robotskimi avtomobili, kot jim pravijo, bi mesta lahko umaknila parkirna mesta in jih nadomestila s cenovno dostopnimi stanovanjskimi soseskami. Nekateri jim pravijo dolgo pričakovane sanje in vneta želja proizvajalcev avtomobilov, ki jo je sodobna tehnologija končno sposobna izpolniti. Popolnoma avtonomna vozila bi lahko bila za stopnjo varnejša od različice z voznikom. Kljub usposabljanjem skozi več generacij, prometnim politikam, gradnji avtocest in varnostnim predpisom pa letno v prometnih nesrečah umre skoraj 40 000 Američanov, dodatnih 2,5 milijona pa jih je huje poškodovanih. Varnejši avtomobili so, podobno kot varnejša letala, nedvomno pozitivna stvar. Vendar pa nadzorovano tveganje pri vožnji že od pojava dinastije Vanderbiltov pomeni zdravilo za nesmiselno delo in pasivni užitek.

Vožnja je nevarna in ravno to nam je, če smo čisto odkriti, njen čar. Nad samovozečimi avtomobili nikoli ne bomo tako navdušeni kot smo nad nepremišljenostjo in spogledovanjem z nevarnostjo za volanom.

Vznemirjenje ob vožnji ima namreč psihološko in celo fiziološko osnovo. Avtorja Peter Marsh in Peter Collett v svoji knjigi Strast med vožnjo opisujeta način, kako pospeševanje povzroča napenjanje mišic in ustvarja občutek ščemenja, ki ga doživljamo kot izjemno prijetnega. Tisti na sovoznikovem sedežu seveda ne čuti drugega kot strah, zgodba pa je za volanom popolnoma drugačna. Tu imamo nad pospeševanjem nadzor in posledično doživljamo valove občutkov, ki jih nekateri primerjajo tudi s spolnim orgazmom. Na zadnjem sedežu samovozečega avtomobila ne moremo pričakovati ekstatične vožnje. Če bo naš robotiziran voznik postal objesten, lahko pričakujemo samo, da nam bo postalo slabo. Vožnja s hitrostjo povzroči meditativno osredotočenost. Vidno polje se zoža in voznikov svet zmanjša na prizor zunaj vetrobranskega stekla in instrumentov na armaturni plošči. Voznikov um zavzame možnost katastrofalne napake in pri tem izprazni njegove misli kot skandirana mantra izprazni glavo jogija. Pomislite nazaj na vašo jutranjo pot na delo ali sinoči nazaj domov. V teoriji ste bili pozorni na to, da preprečite nesrečo. Toda česa se resnično spominjate? Ste na določeni ulici prevozili rumeno luč? Je bilo vozilo pred vami črno ali sivo? V kolikor bi vse potekalo gladko, je ni reči, ki bi se je bistveno spominjali. Če je vožnja zamotila vaše zavestne misli, je s tem osvobodila vašo podzavest. To meditativno stanje delne pozornosti pa ne smemo enačiti z nepozorno vožnjo. S stalno povezljivostjo, ki jo omogočajo mobilni telefoni, nam tako delo, družinske obveznosti, bogata medijska vsebina in socialno trženje lahko sledijo naravnost v avtomobil.

Danes se 94 % prometnih nesreč pripeti zaradi napake voznika in ko bodo samovozeča vozila boljša od njega, je njegova prisotnost že skoraj neodgovorna. Tako so vsaj prepričani njihovi zagovorniki in  razvijalci. Nedvomno si vsi želimo čim manj žrtev na cestah, toda kje bomo potem našli filter za sproščanje. Se bodo sčasoma razcveteli adrenalinski parki ali bo po službi postal popularen bungee jumping?

Bodite medtem kljub temu previdni na cesti.