Nekega jasnega spomladanskega večera se peljete po neznani ulici. Povabljeni ste na zabavo prijateljevega prijatelja v hiši, kjer še nikoli prej niste bili. Pozorno spremljate hišne številke in ugotovite, da ste vedno bližje cilju, zato, skoraj avtomatsko, ugasnete radio. Zdaj, ko vas glasba ne bo več mogla motiti, boste morebiti lahko končno zagledali hišo.

Zakaj je potemtakem treba utišati »Tones and I«, da bolje vidite naslov, kjer bo vaša zabava? In seveda, zakaj imamo navado, da v knjižnici beremo potihoma?

Eden od odgovorov bi lahko bil, da se v situaciji, ki zahteva malce več koncentracije, kot je recimo iskanje hiše v mraku, za boljšo osredotočenost poskušamo izogniti motilcem. Ta odgovor intuitivno resda ugaja. Hkrati pa se kognitivni psihologi tovrstnemu odgovoru izogibajo. Besede »koncentrirati«, »motilci« in »osredotočenost« vse kažejo na nekaj (pozornost), kar ostaja neopredeljeno. Namesto, da podrobneje opredelimo njihove značilnosti in kako pravzaprav delujejo, samo sklepamo, da ljudje intuitivno vedo, kaj pomenijo. Zveni kot nekakšno ovinkarjenje, podobno slovarski rabi besede v njeni lastni definiciji. Ko imamo problem, ki se zdi neločljivo povezan z intuicijo, obstaja način, da ga obravnavamo kot prispodobo.

Eno najpomembnejših prispodob za pozornost je leta 1958 oblikoval psiholog Donald Broadbent, ki je bil prepričan, da ima ta funkcijo filtra. V njegovi metafori se vse senzorične informacije, torej kar vidimo, slišimo ali čutimo na koži, ohranjajo v spominu relativno kratek čas kot nekakšen občutek, ki se na določeni lokaciji odraža kot barva ali pa ton v levem ušesu. Žal pa imamo po njegovem prepričanju pri določitvi smiselnosti te senzorične informacije omejeno sposobnost. Torej je pozornost filter, ki določa, kateri deli poplave prihajajočih občutkov, bodo obdelani. Vse kaže, da si s to preohlapno razlago ne bomo morali kaj prida pomagati. Na žalost nam Broadbent postreže z ravno pravšnjo mero podrobnosti, ki njegovo teorijo postavljajo pod vprašaj.

Leto po izdaji njegove knjige je psiholog Neville Moray odkril, da ljudje pri hkratnem poslušanju dveh posnetih govorov, kjer se morajo osredotočiti samo na enega, še vedno zaznajo svoje ime, če se to pojavi v drugem govoru. To pomeni, da kljub nepozornosti, še vedno lahko v množici zvokov procesiramo in osmislimo določene senzorične informacije, kot je recimo lastno ime. Kaj pa nam to pove o načinu delovanja osrednjega ozkega grla pozornosti?

Eden od odgovorov prihaja iz izjemne študije, ki sta jo leta 1998 izvedla Anne-Marie Bonnel in Ervin Hafter. Ta temelji namreč na eni najuspešnejših teorij v psihologiji in sicer teoriji detekcije signalov, ki opisuje, kako ljudje sprejemajo odločitve na osnovi dvomljivih senzoričnih informacij. Podobno kot način, kako radar zazna letalo. Eden osnovnejših problemov radarske detekcije je ugotoviti ali gre pri predmetu detekcije za signal ali samo naključen zvok. Enako velja za človeško dojemanje. Čeprav gre za očitno prispodobo, podobno Broadbentovemu filtru, pa teorijo detekcije signalov lahko ocenimo matematično. Matematika človeške identifikacije pokaže, da se ta z načinom delovanja radarja ujema. Bonnel in Hafter sta spoznala, da če imajo ljudje omejeno pozornost za razlikovanje med vidom in sluhom, lahko pri določenih poskusih pričakujemo konkreten vzorec. Predstavljajte si pozornost kot puščico stalne dolžine, ki se premika naprej in nazaj med vidom in sluhom. Ko je usmerjena naravnost proti vidu, ne dopušča sluha in obratno. Če pa sluh zavzame nekaj pozornosti, je ta posledično manj osredotočena na vid. S ponazoritvijo tega odnosa z grafom, bo konica puščice izrisala čisti krog, saj niha od enega do drugega. Podatki iz njunih eksperimentov pa so predstavljali krog samo v določenem primeru. Če so ljudi povprašali naj preprosto zaznajo prisotnost dražljaja, ni bilo kompromisa. Večja pozornost, namenjena vidu, ni vplivala na sluh in obratno. Šele ko so jih vprašali, da prepoznajo točno določen dražljaj, se je ta krog pojavil. To pomeni, da imamo pri obdelavi informacij omejeno zmožnost samo takrat, ko jim moramo pripisati določen pomen in ne zgolj zaznati njihove prisotnosti. Omenjena študija ugotavlja, da ta vzorec pomeni večjo oviro v bistvu načina, kako dojemamo svet. Krog predstavlja osnovno mejo obdelave, ki ga nikoli ne moremo zapustiti, lahko se samo pomikamo naprej in nazaj ob njem, s tem, da izbiramo smer naše pozornosti.

Ko naša vizualna naloga postane težja, kar lahko ponazorimo s primerom iskanja hišne številke v mraku, se pomikamo po tem krogu in poskušamo izboljšati signal iz našega vizualnega sistema. V mnogih primerih to lahko naredimo samo tako, da odklopimo kakršenkoli vnos v naš zvočni sistem. Takrat torej dobesedno izklopimo radio.

Žal, »Tones and I«.