Župani po vsem svetu pozivajo k premisleku, kako sta načrtovanje mest in podnebje povezana.

Če pogledamo nazaj je bilo leto 2019 tisto, v katerem so razglasili »podnebne izredne razmere«. Medtem ko se je mnogo držav odzvalo pozivu, pa so gibanje za gašenje požara na številne načine vodila mesta. Deklaracijo o podnebnih izrednih razmerah je do zdaj podpisalo že več kot 1200 lokalnih oblasti, oktobra pa so številni najvplivnejši župani razglasili njihovo podporo za globalni zeleni New Deal. Ti župani so člani skupine C40, mreže 94 večjih mest, ki so se zavezali k izpolnjevanju zahtev Pariškega sporazuma za omejitev globalnega segrevanja na največ 1,5 stopinj Celzija v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in zmanjšanje globalnih emisij toplogrednih plinov za 50 % do leta 2030. Ta deklaracija ni potrdila samo njihovih prizadevanj za boj proti podnebnim spremembam. V središče je postavila tudi socialno in gospodarsko pravičnost, s čimer bi pomagali ublažiti revščino in vključujoč ter pravičen prehod za najbolj prizadete prebivalce.

Kljub temu, da izjava ni zavezujoča, pa je odraz velikega napredka pri dojemanju podnebnih sprememb v mestih, ki okoljsko trajnost povezuje s človekovimi pravicami. Župani 94 najvplivnejših mest na svetu vse bolj prepoznavajo medsebojno povezanost podnebja in vprašanja enakosti. Kljub temu, da so rešitve v večji meri odvisne od nacionalnih politik, pa mesta lahko precej pripomorejo k temu. Z izvajanjem ukrepov z nizkimi emisijami ogljika bi lahko v mestih do leta 2050 zmanjšali emisije v ključnih panogah do skoraj 90 odstotkov. Samo 20 odstotkov od skupno 184 držav, ki so objavile podnebne cilje glede na Pariški sporazum, je doseglo stopnjo 1,5 stopinje. Nasprotno so mesta iz skupine C40 oblikovala podnebne akcijske načrte, ki so domnevno celo bolj ambiciozni. V mestu Kopenhagen si prizadevajo, da bi do leta 2025 postali prvo mesto na svetu brez ogljika. V New Yorku naj bi v naslednjih 30 letih zmanjšali emisije za 80 odstotkov. V Torontu bodo morala vsa vozila znotraj meja mesta do leta 2050 uporabljati nizkoogljične vire energije. David Miller, ki vodi severnoameriško skupino C40, pravi, da smo vsi skupaj namenili precej časa za dopovedovanje ljudem, kaj vse jih lahko skrbi in premalo časa za pogovore o tem, kakšno prihodnost ljudje hočejo.

Mesta se morajo nenazadnje prva spopadati s podnebnimi spremembami. Odgovorna so za 75 odstotkov globalnih emisij ogljika, njihovi vodilni pa so na pravem položaju, da ta problem začnejo reševati. Mestne oblasti so bližje svojim prebivalcem in njihovim izkušnjam, zato za razliko od nacionalnih vlad tudi lažje vzpostavijo stike z javnostjo. Hitreje se lahko tudi odzivajo in spodbujajo inovacije, s katerimi se v manjšem obsegu spopadajo s podnebnimi spremembami.

Številni tovrstni ukrepi se osredotočajo na sam promet. V Londonu želijo, da so vsi taksiji in vozila za souporabo do leta 2033 brez emisij. V mestnem jedru kolumbijskega Medellína uvajajo cone brez emisij. V Oslu si prizadevajo, da bi bil celoten javni prevoz do leta 2028 brez emisij. V Seattlu razmišljajo o uvedbi cen med prometnimi konicami, New York pa nadaljujejo s svojo shemo cestnin. Vendar se župani C40 z ambicioznimi cilji ne morejo zadovoljiti. Prepričani so, da bi morali pri načrtovanju upoštevati povezavo med urbanim načrtovanjem, podnebjem in dobrim počutjem. Župan Los Angelesa Eric Garcetti pravi, da bodo članske mestne občine pri podnebnem načrtovanju sistematično vključile civilne družbene skupine, poslovne skupnosti in delavska združenja. Njegov načrt za zmanjšanje emisij ogljika v pristaniščih v Los Angelesu in Long Beachu ugotavlja, da emisije, ki jih povzročajo ladje in vozila na dizelski pogon prvenstveno vplivajo na bližnje skupnosti s temnim prebivalstvom, kjer so zaznali visoko stopnjo obolelosti za rakom in boleznimi dihal.